Vsi sodelujoči sporočajo, da so se imeli čudovito.
Vas zanima, kaj vse so počeli? Nadaljujte z branjem …
Vabljeni, da se jim drugo leto konec aprila pridružite na naslednji dogodivščini za Noč knjige 2025 tudi vi! Le kaj bomo doživeli?
Noč knjige v Kamniku
Okrog svetovnega dneva knjige 23. aprila smo povabljeni k organizaciji dogodka, v ospredju katerega naj bo – knjiga. Temu vabilu se z veseljem odzivamo že kar nekaj let.
Lansko leto smo noč knjige preživeli v okolici Škofje Loke, s čimer smo počastili leto pisatelja Ivana Tavčarja. Leto 2024 pa je Maistrovo leto, zato nas je pot vodila v bližnji Kamnik, kjer se je general in pesnik Rudolf Maister rodil pred 150 leti. Pred njegovo rojstno hišo smo se učiteljice in prijavljeni učenci zbrali v četrtek, 25. aprila 2024, popoldan.
V zavetju Maistrove hiše smo v družbi ge. Alenke Juvan spoznali, kako je potekalo življenje tega pomembnega generala, ki se je v naš spomin zasidral predvsem s tem, da je Sloveniji zagotovil Spodnjo Štajersko. Ogledali smo si stalno in začasno razstavo o Maistrovem življenju in obnovi Maistrove hiše. Čas je prehitro minil in zaradi nestalnega vremena smo se namesto po poteh znanih Kamničanov odpravili v prostore Knjižnice Franceta Balantiča.
Tam nas je sprejela knjižničarka Erika Poljanšek in nas popeljala v dvorano, kjer sta nam posebni gostji iz Ukrajine prebrali Rokavičko, ukrajinsko ljudsko pravljico, izmenično v ukrajinskem in slovenskem jeziku. Opozorili sta nas na besede, ki so v obeh jezikih iste ali pa vsaj podobne.
Pripovedovalka Breda Podbrežnik Vukmir nam je pripovedovala zgodbe in tudi sami smo si jih izmislili. A lepo po vrsti! Po igri asociacij, igri, v kateri smo nadaljevali zgodbo na dva različna načina, smo se razdelili v manjše skupine in dobili v roke štiri podobe, ki so bile osnova za našo zgodbo, ki smo jo predstavili na odru. Zombiji, strašne čarovnice in vsemogoče pustolovščine so nas dodobra nasmejale.
Kviz, ki smo ga reševali v knjižničnih prostorih, je minil kot blisk. Srednjeveške ulice so bile nenavadno mirne in mrzle ob pol devetih zvečer. Ker pa smo se nahajali pod Malim gradom, bi se lahko odprla zemlja, ki je požrla skopuško grofično Veroniko. A nismo tvegali! Raje smo pohiteli do kipa mamuta, ki ga je izdelal kipar Miha Kač, njegovo okostje, ki ga hranijo v muzeju, pa so izkopali ob gradnji mostu v Nevljah.
Obogateni z novim znanjem in izkušnjami se veselimo naslednjih dogodkov, posvečenih pomembnim, pogumnim, sposobnim osebam, ki nas navdihujejo, da tudi sami uresničujemo svoje sanje, kakor je naredil književni junak v zgodbi, ki smo jo slišali v kamniški knjižnici.
