v tednu otroka v šolski knjižnici
Vrata šolske knjižnice v komendski enoti so se v tednu otroka ob 10.15 za 10 minut skrivnostno zaprla, čeprav rekreativnega odmora še ni bilo konec. Za njimi se je namreč vsak dan zgodila ponovitev kamišibaj predstave Racman in knjiga. Še je čas, da se pridružite zadnjima ponovitvama …
Če želite izvedeti več o kamišibaju, nadaljujte z branjem.
Kamišibaj (jap. kami: papir, šibaj: gledališče) je edinstvena oblika pripovedovanja zgodb ob slikah. Slike (ilustracije) so vložene v lesen oder, imenovan butaj. Pripovedovalec (kamišibajkar) ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi.
Kamišibaj uvrščamo med predstave manjšega tipa oz. komornega gledališča. Slike (formata A3) vabijo k bližini in vključenosti gledalcev v vzdušje zgodbe.
Kako so kamišibaj gledali včasih?
Nekoč se je kamišibajkar pripeljal s kolesom. Na prtljažniku je imel pritrjen lesen oder, pod katerim so bili predali za sladkarije. Na svoj prihod je opozoril z udarjanjem dveh paličic drugo ob drugo.
Kmalu se je okrog njega zbrala množica otrok in krajanov. Za drobiž so si kupili sladkarijo in ogled predstave.
Kamišibajkar je svojo zgodbo premišljeno pripravil v nadaljevanjih. Ko je bilo najbolj napeto, se je poslovil in odpeljal. S tem si je zagotovil publiko ob naslednjem obisku.
S pojavom televizije je nato počasi spet zamrl. Zanimivo je, da so televiziji na začetku rekli “denki” kamišibaj , kar po japonsko pomeni električni kamišibaj.
Iz ulic se je preselil predvsem v razrede in igralnice, kjer ga uporabljajo pri pedagoškem in terapevtskem delu.
Pa pri nas?
V Sloveniji ga poznamo od leta 2013. Od takrat se je po zaslugi Gledališča Zapik naglo razširil po vseh slovenskih regijah in postal del kulturnega programa. Kot dragocen pripomoček ga uporabljamo tudi v pedagogiki in terapiji.
vir: Kaj je kamišibaj? Objavljeno na spletni strani https://slikovedke.com/kaj-je-kamisibaj/, dne 30. 9. 2022
