V četrtek pred zimskimi počitnicami je bilo v šolski knjižnici živahno kar do 21. ure. Dišalo je po toplemu čaju in sveže pečenih kokicah, brnel je projektor, ki je predvajal film, zaradi katerega smo bile gledalke večkrat brez besed in široko odprtih oči.
Ogledale smo si film, posnet po knjižni predlogi Julianova zgodba, ki jo bralci poznate kot nadaljevanje knjige Čudo, avtorice R. J. Palacio. Saj se spomnite glavnega junaka Augusta Pullmana, ki se je rodil s hudo deformacijo obraza? Do desetega leta ni hodil v šolo, saj je imel zaradi številnih zahtevnih operaci in dolgotrajnih okrevanj pouk doma. Z vstopom v peti razred osnovne šole je zdaj njegova edina želja, da bi ga sošolci imeli za navadnega. Toda novi sošolci ne morejo prezreti njegovega nenavadnega obraza …
V Julianovi zgodbi spremljamo nadaljevanje zgodbe z drugega zornega kota, kot jo doživlja Julian, Augustov sošolec, ki je do novega sošolca Avgusta nesramen, pači se mu za hrbtom, v omarici mu pušča žaljiva sporočila, izmisli si “igro”, pri kateri si mora tisti, ki se dotakne Avgusta, umiti roke. Se spomnite, kako na medvrstniško nasilje odreagira šola? Kako se odzovejo Julianovi starši? In kdo pomaga Julianu, da se iz napak nekaj nauči?
Ogledani film nas je spomnil, da sta človeškost in strpnost dve najpomembnejših človeških vrlin, na katere ne smemo nikdar pozabiti. Tudi Julian se je tekom filma tega zavedel … Kako pa je dogajanje v filmu povezano s projektom Krokus, pa ugotovite z ogledom filma. Ne bo vam žal!
